ZAPUŠČINA LJUBEZNI

Vloga religije je preusmerjanje človeka k dobroti in odstranjevanje slabosti ter želje po nasilju. Poglejmo večja svetovna verstva. Vsa si prizadevajo za ideal miroljubnega sveta. Vsa bi rada živela v nebeškem kraljestvu, utopiji ali v raju. Za to imajo različne izraze, a vsa si želijo tak svet. Po svetu je mnogo verstev, ki so spet razdeljena na veliko skupin, a up vseh je enak: nebeško kraljestvo in mir v svetu. Človeško srce je bilo razdejano zaradi nasilja in sovraštva. Kraljestvo ljubezni bo to zacelilo.

Prvič sem prestopil prag Jeruzalema leta 1965. To je bilo pred šestdnevno vojno, ko je bil Jeruzalem še zmeraj pod jordanskim nadzorom. Šel sem na Oljčno goro , kjer je Jezus točil krvave solze, preden so ga obsodili pred Poncijem Pilatom. Svojo roko sem položil na dvetisočletno oljko, ki je morda bila priča tedanji Jezusovi molitvi. V tisto drevo sem zabil tri žeblje, enega za judaizem, drugega za krščanstvo in tretjega za islam. Molil sem za dan, ko se bodo te vere združile. Svetovni mir ne more nastati brez sodelovanja teh treh religij. Ti žeblji so še zmeraj tam.

Judaizem, islam in krščanstvo so danes strogo ločeni, a imajo skupne korenine. Razlikujejo se v razumevanju Jezusa. 19. maja 2003 sem prosil, naj med abrahamskimi verami nehamo poudarjati križ. Zaradi tega smo izvedli obred snetja križa. Iz Amerike, kjer prevladuje krščanstvo, smo prinesli križ in ga pokopali na Njivi krvi v Izraelu. To je njiva, kupljena za trideset srebrnikov, ki jih je Juda Iškarijot prejel za Jezusovo izdajo, kar je privedlo do Jezusovega križanja.

Plakat:
23. decembra 2003 se je v jeruzalemskem Parku neodvisnosti zbralo približno tri tisoč ambasadorjev miru različnih verstev in držav, z njimi pa tudi okrog sedemnajst tisoč Izraelcev in Palestincev, da bi sodelovali na simbolični odstranitvi trnove krone z Jezusove glave in jo nadomestili s krono miru. Potem so skupaj korakali za mir po jeruzalemskih ulicah.

„Desetletja sem podpiral medversko sodelovanje. Na temelju teh vlaganj so mi verski dostojanstveniki začeli zaupati in so bili pripravljeni pripotovati v Izrael v času intifade ali v New York po napadih 11. septembra. Za to sem porabil ogromno sredstev. Na koncu smo pridobili zaupanje tako Arafata kakor najvišjih izraelskih predstavnikov, kar nam je omogočilo vlogo mediatorjev pri izbruhih ponovnih konfliktov na Bližnjem vzhodu. Lokalne oblasti so nam dale dovoljenje in nas varovale, palestinske in izraelske družine pa so svojo podporo izrazile tako, da so pred vrata svojih domov postavile luči.“